VRATA NA STEŽAJ …

Leto 2019 je za našo šolo, OŠ Lenart, praznično leto, saj praznujemo 260 let šolstva v našem kraju. Prav je, da tako visok jubilej obeležimo s praznovanjem vseh, ki smo s šolo tako in drugače povezani.

OŠ Lenart je odprta šola. Svojo odprtost pa izkazuje na najrazličnejše načine: bodisi v okviru sodelovanja z lokalnim okoljem in tudi širše, bodisi s trudom odprtosti do sodobnih pristopov, sprejemanjem drugačnosti, najrazličnejših mnenj in pobud ter nenazadnje tudi kot gostiteljica tistim, ki stopijo skozi naša vrata. Prav zato smo naše praznovanje poimenovali VRATA NA STEŽAJ …

Želeli smo, da občutek praznovanja doživijo tudi učenci. S tem namenom smo dejavnosti načrtovali tako, da so v obeležitev obletnice aktivno vključeni prav oni. Tako so se v lanskem šolskem letu in v začetku tega zvrstila zanimiva srečanja z nekaterimi bivšimi učenci naše šole, na katerih so zdajšnji učenci dejavno sodelovali v pogovorih z njimi in izvedeli marsikaj zanimivega.

V okviru praznovanj smo želeli uresničiti tudi dolgoletno željo otrok in učiteljev, s katero bi učencem omogočili razvijanje motoričnih spretnosti v sproščeni obliki, to je postavitev igral ob zgornji šoli. Uspelo nam je, saj smo s pomočjo donatorjev postavili igrala, namenjena otrokom s posebnimi potrebami. Za to se ob tej priložnosti zahvaljujemo vsem, ki so darovali denar v ta namen. Prav tako se zahvaljujemo vsem obiskovalcem dobrodelnega koncerta, ki so s svojimi prostovoljnimi prispevki pripomogli k uspešni izvedbi tega projekta. Ustrezna igrala so zelo velik finančni zalogaj, zato smo se za drugi del postavitve le-teh, t. j. motoričnega parka ob igrišču pri zgornji šoli, prijavili na razpis za evropska sredstva.

Pri tem je potrebno omeniti tudi, da so nam pri izvedbi tradicionalne šolske prireditve ob koncu šolskega leta, ki je tokrat potekala kot že omenjen dobrodelni koncert, z veseljem priskočili na pomoč mnogi naši bivši učenci.

S prireditvami v počastitev okroglega jubileja pa nadaljujemo tudi v letošnjem šolskem letu. V mesecu oktobru bomo izvedli projektni teden, v katerem bodo učenci raziskovali korenine šolstva v Lenartu. Preteklost bodo obudili z različnih zornih kotov in jo primerjali s sedanjostjo, razvijali ustvarjalnost in domišljijo ter ročne spretnosti, ob tem pa se seznanili z ljudskim ustvarjanjem in običaji. Vsa naša dognanja in izdelke tega tedna pa bomo predstavili na razstavi v večnamenskem prostoru šole.

Naša praznovanja bomo sklenili 8. novembra s proslavo ob 260-letnici šolstva v Lenartu in občinskem prazniku naše občine.

In ker smo imeli skozi leto priložnost poklepetati le z nekaterimi bivšimi učenci naše šole, iskreno upamo, da si boste ta dan vzeli čas vsi, ki ste kakorkoli bili, ste še vedno ali pa morda v prihodnosti še boste povezani z našo šolo. Naj bo ta dan praznik nas vseh – naša vrata so namreč odprta na stežaj.

Simona Peserl Vezovnik, Tadeja Kurnik Hadžiselimović

DOBRODELNI KONCERT NA OŠ LENART

Leto 2019 je praznično leto za OŠ Lenart in hkrati tudi Lenart sam, saj praznujemo 260-letnico šolstva v kraju. Okroglo obletnico obeležujemo z različnimi dogodki. Mnogi med njimi so se že vrstili, kar nekaj pa se jih obeta tudi v jesenskih mesecih. Ob zaključku šolskega leta pa smo učitelji in učenci šole pripravili zaključni koncert z dobrodelno noto, saj bomo zbrana sredstva namenili nakupu igral ob OŠ Lenart. V začetku prireditve smo obeležili dan državnosti, med prireditvijo pa so bila podeljena srebrna priznanja, ki so jih učenci dosegli na državnih tekmovanjih (ta je podeljeval ravnatelj šole, gospod Marjan Zadravec) in zlata priznanja, osvojena na državnih tekmovanjih. Učencem, ki so osvojili zlata priznanja, in njihovim mentorjem je župan občine Lenart, magister Janez Kramberger, podelil županova priznanja.

Na koncertnem delu prireditve pa so nastopili sedanji ter mnogi bivši učenci šole, ki so danes tako ali drugače prepoznavni po svojem glasbenem ustvarjanju, in sicer Nejc Kurbus, Miha Mihalič, Gorazd Ademovič, Žan Serčič, Tadej Postružnik in Blaž Trobas z Brass kvintetom, Peter Šenekar s svojo skupino Proti toči – proti poledici, Petra Šuman z vokalno skupino Amista in Florjan Rajšp ter Matija Kramberger s skupino Il Divji. S plesnimi koraki pa so koncert popestrile Hana Vauda Lorenčič, Špela Kovačič in Lana Žabčič, ki so skupaj s svojimi soplesalkami iz Twirling, plesnega in mažoretnega kluba Lenart zaplesale twirling in mažoretne koreografije.

Nastopajoče so na oder pospremili sedanji učenci OŠ Lenart, ki so bivšim učencem postavljali zanimiva vprašanja o spominih na osnovnošolska leta. Prav tako pa so bili učenci aktivno vključeni v nastope, saj smo slišali kar nekaj duetov (Kiara Katan je zapela z Mihom Mihaličem in nato še z Žanom Serčičem, Anna Katarina Zelenko pa z Gorazdom Ademovičem). Šolska himna je zazvenela v izvedbi šolskega otroškega pevskega zbora in njenega avtorja Nejca Kurbusa, pri plesnih točkah pa so z bivšimi učenkami zaplesale tudi zdajšnje, in sicer Zala Verbošt, Lučka Mlakar, Nika Vezovnik, Lana Žvajker, Kaja Rajter in nekatere soplesalke iz drugih šol.

Obiskovalci so bili navdušeni in svoje zadovoljstvo izkazovali z gromkimi aplavzi. Še posebej pa se jih je dotaknila zadnja točka, pri kateri so združili glasove Slovenskogoriški pihalni orkester KD MOL Lenart (v katerem igra kar nekaj bivših lenarških učencev) ter otroški in mladinski pevski zbor skupaj z učitelji OŠ Lenart; zaigrali in zapeli so Zbor sužnjev iz opere Nabucco.

Koncert je uspel tako po glasbeni kot po dobrodelni plati, saj smo s prostovoljnimi prispevki zbrali kar 1300 EUR, ki jih bomo skupaj z donatorskimi sredstvi namenili postavitvi igral ob šoli. Kakovostna igrala so velik zalogaj, zato imamo še zmeraj odprt račun za morebitne donacije (TRR: 0125 8603 0659 995 z namenom ZA ZUNANJA IGRALA). Hvala vsem, ki ste se odzvali naši prošnji in že donirali sredstva. Prav tako iskrena hvala vsem obiskovalcem koncerta, ki ste prispevali prostovoljni prispevek. Verjamemo, da bodo naši učenci z veseljem uporabljali igrala in tako razvijali motorične sposobnosti.

Učitelji in učenci OŠ Lenart

SREČANJE Z BIVŠIMI UČENCI NA OŠ LENART

Novo šolsko leto smo v sklopu praznovanj ob 260-letnici šolstva v Lenartu na OŠ Lenart pričeli z zelo zanimivim srečanjem. Učenci 8. in 9. razreda so se imeli priložnost pogovarjati z učenci, ki so nekoč obiskovali OŠ Lenart, nato pa so svojo izobraževalno pot nadaljevali v tujini.

Srečanja so se udeležili nekateri bivši učenci, ki trenutno študirajo v tujini, in sicer Martina Fridl (študira okoljske znanosti v Yorku), Lara Šalamun (študira psihologijo na University of Exeter) in Egon Peršak (zaključuje študij ekonomije in menedžmenta na univerzi St. Andrews), pa tudi tisti, ki so formalno izobraževanje v tujini že zaključili in usvojeno znanje sedaj uporabljajo pri svojem delu. Z učenci so svoje izkušnje delili magister Matej Toplak (diplomiral na FERI-ju v Mariboru, študij je nato nadaljeval na Technische Universität v Munchnu, kjer je uspešno magistriral iz programiranja v avtomobilski industriji, sedaj je zaposlen v moto športu, formula E, dirkalniki na električni pogon, v Nemčiji), doktorica Petra Weingerl (na univerzi v Mariboru je pridobila naziv diplomirana pravnica in ekonomistka, nato pa je nadaljevala s podiplomskim študijem na Pravni fakulteti Univerze v Oxfordu, kjer je najprej magistrirala, leta 2018 pa zagovarjala doktorsko disertacijo, sedaj je zaposlena kot docentka na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru,) in doktorica Vida Kocbek (diplomirala na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, doktorsko disertacijo pa je opravljala na univerzi v Ljubljani in v Bernu, kjer je bila tudi nekaj časa zaposlena kot raziskovalka mikrobiologinja).

Učenci so jih najprej povprašali o spominih na osnovno šolo. Vsi udeleženci imajo lepe spomine na svojo (našo) osnovno šolo, ker jim je dala veliko priložnosti za pridobivanje znanja. Povedali so, da so se udeleževali veliko tekmovanj in bili pri tem tudi uspešni, da so večinoma redno opravljali domače naloge in se pripravljali na šolo, vendar niso bili pretirano obremenjeni z njo (imeli so dovolj časa za prijateljstva, druženje in prostočasne dejavnosti). S premišljenimi odgovori pa so dali vedeti, da je za uspeh vseeno potrebno veliko truda in da je najpomembneje slediti svojim sanjam. Drugi sklop vprašanj pa je bil namenjen njihovim izkušnjam z izobraževanjem v tujini. Učencem je bila zelo zanimiva izkušnja tistih, ki so oz. še študirajo v Veliki Britaniji; prav vsi so omenili nekakovostno in neokusno hrano, vreme in snobizem Angležev iz višjega sloja. V spomin pa se jim je vtisnilo sporočilo ene izmed udeleženk, da čeprav so v tujini pogoji boljši, se je vseeno lepo vrniti v Slovenijo. Vseh pet gostov pa je tudi povedalo, da smo Slovenci lahko ponosni nase, saj se s svojim znanjem lahko kosamo z ljudmi povsod po svetu in nas tudi zaradi tega v tujini cenijo. Vsem zdajšnjim učencem so priporočali, da če bodo imeli možnost izobraževanja v tujini, to izkoristijo in prenesejo izkušnje nazaj domov.

Tako učenci kot tudi učitelji smo doživeli še eno prijetno srečanje, na katerem smo s ponosom zrli na naše goste, obenem pa pridobili dragocena mnenja in izkušnje iz prve roke. Zato iskrena hvala vsem, ki ste se odzvali na naše vabilo in si vzeli čas za pogovor z nami.

                                                                    Simona P. Vezovnik, Marjetka M. Toplak

SREČANJE NEKDANJIH UČITELJIC OSNOVNE ŠOLE LENART OB 260-LETNICI ŠOLE                                                                                 

V sredo, 19. 6. 2019, smo »Vrata na stežaj« na OŠ Lenart odprli prav posebnim gostjam. To so ženske, ki so pečat pustile že takrat, ko so kot majhne deklice zakorakale v šolske klopi OŠ Lenart. Čez nekaj let pa so ponovno stopile v razrede, a takrat v povsem drugačni vlogi, kot učiteljice. V tej vlogi so na naši šoli preživele veliko svojih službenih let in številnim generacijam dale dobro popotnico za življenje.

Helena Vovk, Irena Čuček, Irena Golob, Majda Murovec in Hilda Udiljak so obiskale 4. in 5. razrede. S svojimi spomini so učencem približale šolo kot učenke OŠ Lenart, nato pa še kot učiteljice. Učenci so z zanimanjem poslušali pripovedovanje učiteljic, hkrati pa ves čas radovedno postavljali vprašanja. Upokojene učiteljice so znova dokazale, da so še zmeraj odlične motivatorke, saj so učencem z zanimivimi prigodami in s slikovnim gradivom dodobra približale šolo v preteklosti. Tudi same so bile navdušene nad druženjem in so v knjigo spominov zapisale, da se vedno znova rade vračajo v našo šolo, na kar smo lahko zelo ponosni.

Brankica Keser in Maja Tuš,

učiteljici 4. in 5. razreda

NA OBISKU V DOMU SV. LENARTA

Naša šola letos praznuje zavidljivih 260 let. Kar lepa številka, mar ne? Ob takšnih obletnicah se radi spominjamo dogodkov in ljudi, ki so na naši šoli pustili posebne sledi. Učenci prostovoljci naše šole so ob tej priložnosti obiskali Dom sv. Lenarta, kjer so stopili v stik z občani, ki so nekoč obiskovali našo šolo. Da srečanje ne bi potekalo čisto običajno, smo z domom organizirali čajanko. Učenci so sproščeno ob čaju poklepetali in povprašali stanovalce, kakšne spomine imajo na svoja osnovnošolska leta. Z nami so podelili svoje zanimive zgodbe, polne dogodivščin, ki so v njih pustile tako lepe kot grenke spomine. Zahvaljujemo se gospe Marjeti Banič, gospe Zlatki Vovk, gospe Eriki Budji, upokojenemu mariborskemu nadškofu msgr. dr. Francu Krambergerju ter Domu sv. Lenarta za prijetno sodelovanje in nepozabno druženje.

Leonida Rokavec

SREČANJE Z NEKDANJIMI UČENCI

Letos praznujemo 260 letnico šolstva v Lenartu. Tudi učenci ONIS smo se pridružili različnim dogodkom, ki potekajo letošnje šolsko leto v znamenju obeleženja tega praznika. V soboto, 11. 5. 2019, smo pripravili srečanje z nekdanjimi učenci naše šole, ki opravljajo poklic zdravnika. Povabilu se je odzvalo 11 zdravnikov, ki so nekoč sedeli v klopeh lenarške osnovne šole. Z njimi smo se družili učenci šestih razredov in sedmi, osmi in deveti razred ONIS. Bilo je zelo zanimivo in prisrčno, saj so se naši gostje z veseljem spominjali dogodkov, učiteljev in sošolcev, s katerimi so preživljali osnovnošolska leta. Ugotavljali smo, da so bili prav takšni, kot sedaj mi, navihani, iznajdljivi, hudomušni in še kaj bi se lahko povedalo. So nam pa položili na srce, da je lenarška osnovna šola dobra, da so v njej pridobili veliko znanja na vseh področjih in da se je z veseljem spominjajo. Učenci so jim zastavili tudi nekaj vprašanj v zvezi z njihovimi spomini na šolo, pa tudi z njihovim delom. Vsi so prav radi in zelo sproščeno odgovarjali na vprašanja. Čas druženja je hitro minil, mi in naši gostje pa smo srečanje zapustili s še eno prijetno izkušnjo druženja generacij, ki ima ali pa je nekoč imela skupno zgodbo, ki se imenuje Osnovna šola Lenart.

Še neka vtisov naših učencev:

Bilo mi je všeč, ko so se spominjali svojih najljubših učiteljev. (Tamara, 7. č)
Všeč mi je bilo, da so priznali, da so tudi oni učiteljem kaj ušpičili. (Marcel, 9. č)
Povedali so, da so na naši šoli pridobili veliko znanja. (Tia, 8. č)
Zelo lepo so govorili o naši šoli. (Eva, 8. č)                        

                                                                                       Mia Brunec

OBISK VDC V SKLOPU 260-LETNICE OŠ LENART 

Učenci in učiteljice oddelkov PPVI smo 15. 5. 2019 obiskali VDC Polž – enota Mravlja Lenart. Sprejela nas je direktorica enote, ga. Gordana Kosanič. Predstavila nam je enoto, povedala, kako poteka vsakodnevno delo pri njih in v katere dejavnosti se varovanci vključujejo še izven zadolžitev. Naši učenci so lahko videli različne delavnice (ustvarjanje iz različnih materialov, proizvodna dela, šivanje, pralnica in likalnica). Ob prijazni pogostitvi smo se nato družili še z našimi bivšimi učenci.

Sabina Mulec in Mateja Bela

SREČANJE Z ZDRAVNIKI, KI SO OBISKOVALI OŠ LENART

V okviru prireditev in različnih dejavnosti ob 260-letnici šolstva v Lenartu smo v soboto, 11. maja 2019, z učenci 6. razredov priredili srečanje z nekdanjimi učenci OŠ Lenart, ki so se odločili, da postanejo zdravniki. Biti zdravnik je namreč eden od najbolj človekoljubnih poklicev in zahteva poleg znanja veliko srčnosti ter pripravljenosti pomagati sočloveku v bolezni. Večina povabljenih se je udeležila tega srečanja. Tako smo slišali pričevanja o zanimivih izkušnjah kar enajstih zdravnic oz. zdravnikov, ki opravljajo različne medicinske prakse oz. specializacije. Učence je zanimalo marsikaj in so radovedni zastavljali vprašanja o spominih na osnovnošolska leta in izkušnjah naslednjim bivšim učencem: Jožefu Krambergerju, Mariji Slajpah, Nataši Maguša Lorber, Mihu Lukaču in Dejanu Vrzelu, ki so zdravniki družinske oz. splošne medicine, Slavku Krambergerju, zdravniku ortopedu, Mojci Muršec, psihiatrinji, Milici Kramberger, nevrologinji, Marku Zdravkoviču, anesteziologu, Gregorju Emeršiču, specializantu družinske medicine, ter Bogdanu Zdravkoviču, specializantu anesteziologije. Vsi so zares odkritosrčno in prisrčno odgovarjali na vprašanja. Povedali so, da jim je naša osnovna šola ostala v lepem spominu in jim je še zmeraj toplo pri srcu, ko se spomnijo na razmeroma preproste in sproščene osnovnošolske trenutke. Tu in tam je bilo občutiti že pravo nostalgijo ob obujanju spominov na učiteljice in učitelje ter lepe dogodivščine. Vzdušje je bilo zelo prijetno in prehitro je minil čas, ki je bil namenjen postavljanju vprašanj in poslušanju zanimivih odgovorov. Naši gostje so učencem položili na srce, da so osnovnošolska leta najlepša in jih naj izkoristijo za to, da se bodo čim več naučili. Okrogli mizi je sledil še ogled reševalnega vozila in tudi tam je bilo sila zanimivo, saj je gospod reševalec demonstriral uporabo številnih sredstev za prvo pomoč v primeru kakršnekoli nesreče. Učencem in učiteljem je dan zares hitro minil.

Janja Kojc

SREČANJA Z BIVŠIMI UČENCI OŠ LENART

V letošnjem letu praznujemo 260 let šolstva v Lenartu. To pomembno obletnico bomo na OŠ Lenart obeležili z več dogodki. Eden izmed takšnih dogodkov so srečanja z bivšimi učenci naše šole. Vsaka stopinja nekje pusti svojo sled in te stopinje se trudimo oživiti s srečanji naših bivših učencev. Nekaj jih je že za nami in vsa so bila prežeta z lepimi in pestrimi spomini na bolj ali manj oddaljeno preteklost, ko je bila ta zgradba prizorišče prvih ljubezni, veselja in morebitnih strahov pa tudi pravih prijateljstev.

NA OBISKU PRI POSLANCU FRANCU BREZNIKU

Učitelji spremljevalci in sedmošolci smo se 27. 3. 2019 odpravili v Ljubljano na naravoslovni dan, kar smo načrtovali že v začetku šolskega leta. Obiskali smo Narodni muzej, se sprehodili skozi stari del mesta in obiskali zanimivo Hišo eksperimentov. Nismo pa pozabili na to, da se lahko v glavnem mestu srečamo in poklepetamo tudi z našim poslancem v Državnem zboru, saj je bil gospod Franc Breznik nekoč učenec Osnovne šole Lenart, in priložnosti, da bi se srečali z njim, nismo želeli izpustiti.

V šoli smo se na ta obisk seveda resno pripravili. O njem nas je zanimalo marsikaj, predvsem pa to, kakšne spomine ima na osnovnošolske dni v Lenartu.

Prav zato so bila vprašanja skrbno pripravljena, v njih pa seveda ni manjkalo igrive radovednosti in drznosti. V Državnem zboru so nas sprejeli na minuto natančno in v tišini smo opravili pregled nahrbtnikov, nato pa nas je prijazna gospa popeljala po prostorih stavbe. Povedala nam je, kako poteka delo Državnega zbora, z zastekljenega balkona smo lahko spremljali delček seje, nato pa smo se ponosno posedli v velik in udoben salon, kjer se nam je pridružil g. Breznik. Na naša radovedna vprašanja je odgovarjal brez dlake na jeziku, spontano in nasmejano. Iz njegovih odgovorov smo izvedeli, da ima na osnovnošolske čase lepe spomine, prav tako tudi na učitelje. Brez obotavljanja nam je priznal, da je bil včasih živahen in hitrega jezika, kljub temu pa je osnovno šolo uspešno zaključil in mu je pridobljeno znanje služilo za nadaljnje šolanje. Pogovor z našim poslancem je zelo hitro minil, saj je bil odkritosrčen in prijateljski. Na vprašanje, kaj bi učencem svetoval glede učenja in šolanja, je namreč odgovoril, da naj sledijo svojim željam in ciljem, pri tem pa naj ne pozabijo, da sta pridnost in delavnost vrlini, ki sta velikokrat pomembnejši od sposobnosti in visokih ocen. Po zanimivem pogovoru smo se z g. Breznikom še fotografirali in ga vprašali še marsikaj, česar nismo načrtovali. Obisk v Državnem zboru je vsekakor uspel!

                                                                            Andreja Kramberger

NOGOMETNA TEKMA – LEGENDE : DEVETOŠOLCI

V soboto, 11. 5. 2019, smo imeli malo drugačen športni dan. Po pohodu smo si v šolski telovadnici ogledali težko pričakovano tekmo med bivšimi učenci naše šole, ki so svojo nogometno kariero po osnovni šoli nadaljevali po različnih klubih po Sloveniji. Z devetošolci so se pomerili na prijateljski tekmi, ki se je začela zelo borbeno. Devetošolcem je proti koncu zmanjkalo moči, tako da se je tekma končala z rezultatom 8:6 za goste. Najpomembnejše je bilo seveda druženje, vendar zmagovalni duh nogometašem ni popustil, tako da so bili borbeni na obeh straneh do konca. Tekmo je sodil učenec Vito Ivančič, videli smo nekaj lepih potez na obeh straneh in veliko fair playa (poštene igre). Vsi smo se družili še dolgo po tekmi, in sicer na pogostitvi za vse igralce. Nekaj lepih misli in spominov na šolo so zapisali tudi v knjigo spominov ob 260 letnici šole.

Za ekipo Legend so igrali: Gregor Zorko (vodja, spiker in organizator tekmovanja), Žiga Harl, Tomi Ploj, Mitja Divjak, Primož Jurančič, Klemen Ploj, Dejan Hager in Larisa Fras.

Devetošolci: Rok Dajčman, Enej Colnarič, Lan Kmetič (kapetan), Denis Volšek (8. r), Rok Fras, Nino Raner in Urban Neuvirt.

Emica Jelatancev

POGOVOR Z NOGOMETAŠI (BIVŠI UČENCI)

Kaj vas navdušuje pri nogometu?
Larisa: Sama igra, saj je ta bolj hitra in tudi tehnika igralca. Na splošno pa me navdušuje družba, igralci, s katerimi se družimo.

Kako to, da ste se odločili za to karierno pot?
Larisa: V bistvu sem začela tu – v Osnovni šoli Lenart. In tudi doma sem nenehno igrala nogomet s stricem, z bratom in očetom. Pa tudi na splošno je moja družina zelo športna in so me vse te poti vodile v to smer, da sem potem prišla igrat v Voličino in tam tudi ostala.

Torej sedaj igrate za Voličino. Kašna je bila sezona?
Larisa: Ja, sezono smo ravno zaključili z zmago, tako da smo postali državni prvaki že tretjič.

Kakšni so vaši občutki, ko po tolikem času spet igrate v tej telovadnici?
Občutki so izjemni; lepo je priti nazaj v to telovadnico in se spomniti na lepe trenutke, ki smo jih tu doživeli, ko smo bili še mlajši.

Kaj pa vas navdušuje pri nogometu?
Igra, podaje, driblingi, goli…Nogomet je zame več kot samo igra.

Zakaj ste se sploh odločili za to karierno pot?
Navdušili so me starši, drugače pa je to tak šport, v katerem tudi sam zelo uživam in mi ni žal, da sem se za to odločil.

Ste vedno vedeli, da boste postali nogometaš ali ste sprva imeli v mislih kak drug poklic?
Ja, jaz se z nogometom ukvarjam bolj rekreativno; zaposlil sem se namreč kot strojni tehnik, vendar ogromno časa namenim nogometu.

Kaj vidite v nogometu, kaj vas tako navdušuje?
To je zame neka sprostitev od dela; ko se odpravim na trening in pustim težave za sabo, se sprostim od dela.

Na naši šoli je veliko učencev, ki si želijo postati nogometaš; imate morda kakšen nasvet?
S trdim delom se daleč pride, vendar je šola vedno na prvem mestu.

Pa mislite, da lahko kdo izmed naših učencev, enkrat v daljni prihodnosti, postane slavni nogometaš?
Seveda, saj je že marsikateremu uspelo.

Kako se spominjate naše oziroma vaše osnovne šole? Nam lahko zaupate kako prigodo.
Na osnovno šolo imam zelo lepe spomine, sploh na čas, ko smo postali državni prvaki v nogometu. Bilo je zelo lepo, bi se kar vrnil nazaj, če bi šlo.

Kaj pa vas navdušuje pri nogometu? Zakaj ste si izbrali ravno nogomet, zakaj ne kateri drugi šport?
Zato ker nogomet igram že od osmega leta; zmeraj smo se s prijatelji zbrali in igrali prav nogomet, nobenega drugega športa.

Imate vi kakšen nasvet, misel za tiste, ki sanjajo, da bi postali nogometaši?
To je stvar odločitve vsakega posameznika, če pa ima v sebi močno voljo in tudi talent, mu priporočam, naj dela na tem; lahko mu uspe. Isto pa velja tudi za kateri koli drugi šport.

Kako pa se vi počutite, ko po tolikem času spet igrate na tem šolskem igrišču?
Zelo mi je všeč, da lahko spet igram tukaj – na osnovni šoli. Zelo sem užival. Družil pa sem se tudi z učitelji, ki so me učili.

Kaj pa vas navdušuje pri nogometu? Zakaj ste si izbrali ravno nogomet, zakaj ne kateri drugi šport?
Primož: Mene osebno navdušujejo športi z žogo nasploh. V šoli sem namreč najprej treniral košarko in ne nogomet. Sedaj pa igram nogomet zaradi družbe, katera je meni najbolj pomembna.

Kako se spominjate naše oziroma vaše osnovne šole?
Na te čase me vežejo sami lepi spomini. Osnovna šola vseeno traja kar dlje kot pa srednja in tako vrnitev po petnajstih letih prinese ogromno lepih spominov.

Imate morda kako prigodo iz časov osnovna šole?
Ja, teh je ogromno, vendar bi jih raje zadržal zase.

Imate morda kakšno sporočilo za koga, ki si želi postati slavni nogometaš? Je to sploh mogoče?
Ja, seveda je mogoče. Tudi ti nogometaši, ki so sedaj slavni, so bili nekoč v položaju učencev. Vendar pa je konkurenca velika, zato je potrebno trdo delo, disciplina, malo talenta in tudi malo sreče. Najbolj je pomembno, da res trdo delaš in verjameš.

Anja Ketiš Radič, 9. a

Srečanje s starimi starši, ki so obiskovali OŠ Lenart

Sem Ivana Damiš, rojena sem v Lenartu leta 1952 in živim v Lenartu, torej sem prava Lenartčanka. Sem babica vnuka Vida Lavrenčiča, ki obiskuje 1. razred OŠ Lenart. Kot babica sem od svojega vnuka prejela vabilo OŠ Lenart na druženje otrok z babicami in dedki, ki smo nekoč obiskovali spodnjo OŠ Lenart. Dogodek je šola organizirala v sklopu okrogle obletnice 260 let šolstva v Lenartu. V Lenartu so se pomena znanja zavedali že zelo zgodaj. Leta 1759 je bila zgrajena prva lesena šola, ki je stala na drugi strani cerkve. Pouk so imeli samo ob nedeljah. Ta šola je pogorela in zgradili so nekoliko večjo zidano šolo na istem mestu. Zaradi vse večjega zanimanja za izobraževanje so nato zgradili novo, zgornjo šolo, ki je bila v času mojih staršev meščanska šola. Ker pa so bile potrebe vedno večje, so nato zgradili današnjo tako imenovano spodnjo šolo, ki je bila večja in daleč naokoli najlepša in največja OŠ. V času mojega šolanja smo spodnjo šolo obiskovali otroci od prvega do petega razreda. V vsakem razredu je bilo 30 do 35 učencev, večinoma po dva oddelka. Pouk smo imeli tudi v popoldanskem času. Na zgornji šoli pa smo obiskovali 6., 7. in 8. razred. Vsaka časovna prelomnica usmeri pogled v preteklost. Skozi čas in spremembe se je spreminjal način in organizacija dela v šoli, spreminjajo se učni načrti, vrednote, stališča, odnos do izobraževanja in ne navsezadnje se je spremenil tudi pogled in odnos do učiteljskega poklica. Minilo je že več kot pol stoletja odkar sem sama obiskovala to našo OŠ, na katero imam zelo lepe spomine. To isto šolo so obiskovali tudi moji starši, stari starši, moji otroci in sedaj tudi vnuk. Z veseljem peljem zjutraj vnuka v šolo, vedno mi je prijetno, zdi se mi vse domače. Ko vstopim v šolo, me skoraj vedno prešine kakšna misel iz mojih preteklih šolskih dni. V notranjosti je šola prostorsko enaka in je skrbno negovana in obnovljena.

Bil je lep sončen dopoldan v petek, 7. junija 2019, ko so nas babice in dedke na šolskem dvorišču spodnje OŠ pričakali in lepo sprejeli učitelji in učenci spodnje šole ter ravnatelj. Po prisrčnem pozdravu so nam učitelji in učenci pripravili kratek kulturni program, v katerem smo slišali tudi kratko zgodovino šolstva v Lenartu. Otroci so nam zapeli, zaplesali in recitirali. Povabljenci smo ob kavici prejeli še lepa spominska darilca. Sledil je ogled notranjosti šole po razredih. V razredih so nam učiteljice in učenci prikazali način dela in pripomočke, ki jih danes uporabljajo pri pouku. V vseh prvih razredih se nahajajo tudi kotički, kjer se učenci radi zadržujejo in igrajo. Učiteljice znajo združiti igro z učenjem. Vse učilnice so opremljene z računalniki, LCD projektorji in ponekod tudi z e-tablami. Razredi in hodniki so privlačni, saj jih obdajajo črke, številke, risbice in drugi izdelki otrok. Ogled smo zaključili v enem izmed drugih razredov, kjer nam je učenka Aurora Lorber zaigrala skladbe na violončelo. Druženje smo ob prijetnem klepetu zaključili na šolskem igrišču ob kavici, soku in pecivu. Lepo je, ko veš, da svojega otroka ali vnuka lahko vsak dan pustiš v rokah šole, kjer se otroci vsak dan učijo kaj novega, sklepajo nova prijateljstva, se počutijo varno in sprejeto ter radi hodijo v šolo. Biti učiteljica ali učitelj ni lahko. Menim, da otroci nižjih razredov rabijo zraven sebe osebo z materinskim čutom, osebo z veliko dušo, ki otroka sprejme z nasmehom, ljubeznijo in veliko razumevanja. Učiteljice, učitelji in vzgojitelji si zaslužijo resnično veliko pohvalo in priznanje za svoje delo. Vsem zaposlenim na OŠ Lenart čestitam ob velikem jubileju. Želim vam vsem še naprej veliko uspehov pri izobraževanju učencev, veliko dobre volje, vztrajnosti in dobrega sodelovanja s starši. Učencem želim, da bi poleg igrivosti bili čim bolj radovedni, delovni, spoštljivi, poslušni, predvsem pa uspešni. Hvala vam za povabilo, čudovit dan ter druženje z vami učitelji in učenci na »naši in vaši spodnji šoli«. Radi se imejte!

Ivana Damiš

OBISK PRI ŽUPANU OBČINE LENART, mag. JANEZU KRAMBERGERJU

Prav je, da tudi učenci čutijo, da šola praznuje, zato so skupaj z zaposlenimi vključeni v dejavnosti, ki so in bodo potekale v tem letu. Učiteljice smo se v torek, 26. 3. 2019, z učenci 3. a in 3. b razreda odpravile na obisk k županu občine Lenart Janezu Krambergerju. Ob prihodu nas je pričakalo več zaposlenih z županom na čelu. Ogledali smo si pisarne in se tudi posladkali ter nekaj popili. Nato nas je gospod župan povabil v sejno sobo, kjer je potekal naš novinarski del srečanja. Učenci so mu postavili ogromno vprašanj. Najbolj jih je zanimalo, če bi lahko pri šoli naredil bazen in živalski vrt. Glede na to, da so v sejni sobi sedeli na mehkih, oblazinjenih stolih, so si takšna sedišča zaželeli tudi med poukom. Z nasmehom na obrazu je gospod Kramberger z veseljem zadovoljil otroško radovednost in odkritost. S povabilom na ponoven obisk in podarjenim majhnim darilcem z naše strani se je srečanje, ki je potekalo zelo sproščeno, zaključilo. Učenci so zadovoljni in polni novih informacij odkorakali v šolo. Naslednjih nekaj ur so med odmori še vedno z navdušenjem pripovedovali o nedavnem dogodku.    

                                                                       Andreja Nudl

V torek smo obiskali župana. Tam smo mu postavili nekaj vprašanj. Dobili smo kekse in sok. Potem smo počasi odšli v šolo, kjer smo imeli pouk. Imeli smo se lepo in upam, da ga bomo še kdaj obiskali.                                                  

Larisa Gornjec, 3. a

Bil je sončen torek. S sošolci smo se dogovorili, da bomo obiskali župana. Prispeli smo do mestne hiše in šli gor po stopnicah. Pri vratih sta nas čakali županovi pomočnici. Odšli smo v županovo pisarno. Tam nas je čakal župan. V imenu vseh sem ga pozdravila in nas predstavila. Po pozdravu smo dobili bonbone, sok in napolitanke. Šli smo v veliko sejno sobo in zastavili županu kar nekaj vprašanj. Povedal nam je, kako je živel, ko je bil še majhen. Meni je bilo to zelo zanimivo. Ko smo končali, smo šli nazaj v šolo. Doma sem o tem dogodku povedala vsem.

                                                                                                    Kiara Fluher, 3. a

V torek, 26. 3. 2019, smo se dogovorili, da gremo obiskat našega župana. Pogovorili smo se, kako se obnašamo na obisku in zapisali vprašanja. Po malici smo se obuli, oblekli in odšli do mestne hiše. Tam smo si ogledali županovo pisarno. Na steni sta bili dve veliki sliki – Lenart in Voličina. Nato smo odšli v sejno sobo. Tam smo lahko spraševali župana vse, kar smo si pripravili. Ko smo se vrnili nazaj v šolo, smo bili srečni in zadovoljni.

                                                     Zara Vezovnik, 3. a

V torek smo obiskali župana. S sošolci in z učiteljicami smo šli v mestno hišo. Pri vratih sta nas čakali županovi pomočnici. Eni je bilo ime Darja, drugi pa Valerija. Županu pa je ime Janez. Najprej smo odšli v županovo pisarno. Imel je veliko mizo in stol. Na steni sta bili dve veliki sliki. Prva je bila Lenart, druga pa Voličina. Obe sta bili fotografirani s stolpa v Zavrhu. Nato smo dobili jabolčni sok in napolitanke. Potem smo šli v sejno sobo. Tam smo dobili še vodo in bonbone. Županu smo zastavili nekaj vprašanj. Potem smo šli nazaj v šolo. Bilo je zanimivo in lepo.

                                                                                          Zala Verbošt, 3. a

INTERVJU S TADEJEM GOLOBOM

Imate zelo pestro življenje; ste pisatelj, novinar, kolumnist in za po vrhu še alpinist. No, tudi prosti čas znate zelo dobro zapolniti s predvsem športnimi dejavnostmi. V prostem času vas bomo namesto na kavču pred televizijo veliko hitreje našli nekje zunaj, lahko tudi v gorah. Pa nam povejte kaj več o tem. Od kje ta velika ljubezen do plezanja?

Najverjetneje se je rodila kar tu, v Lenartu. Ko smo bili še otroci, smo imeli srečo – televizija je sicer bila, vendar program ni bil zanimiv tako kot danes, kar je v redu, saj si raje šel ven; tako ali tako nisi imel kaj za gledati. Spomnim se, da sem kot otrok ogromno časa preživel v gozdu – zmeraj mi je bilo najbolj všeč plezanje po drevesih. In od tu naprej se je najverjetneje razvijala moja ljubezen do plezanja. Vedno, ko smo šli na morje, me je skoraj bolj zanimala obala kot pa dejansko morje; v Lenartu ni nobenih skal, kar sem pogrešal. Ko smo se vozili v Zagreb, čez Ptuj pa tam naprej blizu Trakoščana, sem vedno videl neke skale in sem tako vsakič komaj čakal, da bom lahko spet plezal po teh skalah. Ampak ko sem kot odrasel enkrat šel mimo teh skal, sem ugotovil, da so bili samo nekakšni kupi peska. Zanimivo, kako se ti kot majhnemu otroku vse zdi tako veliko. Zanimale pa so me tudi knjige, zelo rad sem bral Dvajset tisoč milj pod morjem, Skrivnostni otok, Petnajstletni kapitan …

Prebrala sem, da ste se podali na nekatere od najvišjih vrhov sveta. Kakšne so priprave na tak podvig? Ali je ob plezanju na nevarne vrhove prisotnega kaj strahu, pa še ob tako neustrašnih alpinistih?
Preden sem šel na Everest, sem plezal že trinajst let, kar je nujno potrebno, če hočeš biti vsaj malo varen. Na podvigu so se tudi meni zgodile stvari, da vem, da ne bi mogel priti dol z vrha, če ne bi imel že toliko izkušenj za sabo. Strah pa je čisto vedno prisoten in je tudi potreben, saj je brez strahu zelo nevarno; poznal sem precej ljudi, ki jih je bilo manj strah kot mene. To sem jim sicer zavidal, saj se mi je zdelo, da mogoče pretiravam, da je moj strah prevelik in da v resnici ni tako grozno, kot se je meni zdelo, vendar se je na žalost na koncu izkazalo, da sem imel prav jaz, zato ker so vsi ti ljudje že mrtvi, ker so se preslabo varovali ali so šli predaleč. Tako da ja, strah mora biti, vendar če je dovolj velika želja, premagaš tudi strah in se odpraviš plezat tudi na Everest.

Prepričana sem, da bi nam o vaših plezalskih podvigih lahko razlagali ure in ure, danes pa nam na kratko prosim opišite enega izmed njih.
Zelo zanimive stvari so se mi zgodile prav na Everestu; trije smo se vračali nazaj in smo se na južnem vrhu, ki je nekje sto metrov nižje od glavnega, spomnili, da nismo z vrha vzeli nobenega kamna za spomin, no pa saj tudi ne bi mogli, ker je bil vrh čisto pokrit s snegom. Je pa tam ven gledala ena skala in sem tako prosil prijatelja, naj mi da par kamenčkov v nahrbtnik. To pa je bilo zadnje, kar se spomnim; v naslednjem trenutku sem bil sam. Ne vem, ali sem zaspal ali kaj se je zgodilo, ampak tistih dveh prijateljev ni bilo več. Tako da sem se moral sam znajti. Bil sem totalno utrujen – takrat nisem več uporabljal dodatnega zraka iz jeklenk. Še ena zanimiva stvar pa je bila, da sem slišal neko stokanje. Zaradi višine nisem bil čisto pri sebi in sem potreboval kar nekaj časa, da sem ugotovil, da je bil to moj glas; nikogar ni bilo zraven, slišal sem sam sebe. Potem pa sem postal tako utrujen, da nahrbtnika nisem mogel več nositi in sem si rekel, da ga bom vrgel in se bo odkotalil do šotora, katerega sem že videl par sto metrov niže. Nahrbtnik se je dvakrat odbil in zletel čez neko steno in tako sem vedel, da se ne smem spustiti, ker bom še sam tako zletel, vendar sem se prepričal, da mi bo uspelo in sem se vseeno spustil. Odločitev pa ni bila najboljša, bilo je zelo nevarno; skoraj bi res zletel čez to steno, saj sem se komaj ustavil. Take stvari se nenehno dogajajo na takih podvigih, na žalost je velikokrat potrebna tudi sreča.

Ste izjemen športnik, alpinist in tudi uspešen pisatelj. Kaj vas je navdušilo za pisateljstvo?
Zelo podobna zgodba je s tem, kot je bila z mojimi plezalnimi začetki, o katerih sem prej govoril. Še sam ne vem, to je bilo v meni. Najprej sem ogromno bral, sploh v osnovni in srednji šoli, včasih sem prebral štiristo strani na dan. Iz tega se je očitno razvila želja, da bi tudi sam kaj napisal. Vendar pa je pisanje lastnih knjig moralo počakati kakih deset let zaradi moje želje po plezanju.

Torej vas ne navdušuje le pisanje, ste tudi zavzet bralec. Katere knjige najraje berete?
Zelo različne. Ko sem hodil v osnovno in srednjo šolo, sem imel obdobje, ko sem bral kriminalne romane, recimo Conana Doyla (Sherlock Holmes) in Agatho Christie. Nato me je kar naenkrat začela zanimati znanstvena fantastika in sem prebral kar vse, kar je bilo v knjižnici o znanstveni fantastiki, nato sem bral pustolovske romane in romane za odrasle. Zdaj pa berem najrazličnejše knjige, kdaj pa kdaj kako kriminalko, poskušam brati kakšno klasiko; teh mi manjka. Včasih pa preberem tudi kaj, kar sem že prebral.

Predstavili ste se s knjigo Z Everesta, kjer beremo o vašem zgodovinskem spustu s smučmi, za vaš literarni prvenec Svinjske nogice pa ste leta 2010 prejeli nagrado Kresnik. No, bolj popularne pa sedaj so pri vas kriminalke. Kaj vas navdušuje pri pisanju kriminalk?
Zelo sem si želel pisati kriminalke, ker se mi je to zdela zelo zahtevna stvar. In imel sem prav; dejansko je pisanje kriminalk zelo zahtevno, zato sem vesel, da kot pisatelj nisem začel s kriminalkami; preden sem se lotil kriminalk, sem napisal deset knjig. Pri pisanju kriminalk moraš obvladati vse, tako kot pri drugih knjigah, vendar pa moraš zraven tega imeti še dobro zgodbo, kar je zelo zahtevno, saj se mora vse ujemati, čas, kraj … Jasno, da je zgodba izmišljena, vendar ne sme biti za lase privlečena. Tako da ja, to se mi zdi najtežji žanr.

Vaša kriminalka Jezero je bila leta 2017 najbolj prodajana knjiga pri nas. Zaupajte nam vašo skrivnost; kaj je potrebno, da nekdo napiše dobro kriminalko?
Mislim, da tako kot pri vsaki knjigi, mora biti to, kar sem že prej rekel. Pri kriminalki pa mora biti dober še kriminalni okvir zgodbe. Zelo dobro je, če bralci čisto do konca knjige ne ugotovijo, kdo je storilec. Drugače pa enako kot pri drugih knjigah – dogajanje mora biti lepo opisano, liki, ki nastopajo, morajo biti dodelani, da niso čisto drugačni ali čisto enaki …

V knjigah morate zraven zgodbe obvladati tudi osebnosti karakterjev, da si bralci lahko v živo predstavljamo določen lik. Ali si osebnosti vseh svojih karakterjev popolnoma izmislite ali bi lahko rekli, da nekateri predstavljajo osebnost tudi ljudi iz vašega resničnega življenja?
Da, točno to. Jaz si vedno nek karakter zgradim na osebi, ki jo že poznam; na tak način mi gre lažje – temu rečem, da vzamem njegov DNK, nato pa karakter kar sam zraste. Vendar pa ni nujno, da je na koncu isti, kot ta oseba, na podlagi katere je bil zgrajen.

Pišete pa tudi biografije. Kaj vas je navdušilo v tej smeri?
Pravzaprav sem z biografijami začel po Everestu. Prva je bila o Petru Vilfanu. Biografije so zelo dober žanr, ker so neke vrste hibrid med novinarstvom in pisateljevanjem; lahko so bližje enemu, lahko pa drugemu. Odvisno, kako so zgrajene. Osebno rad delam z zanimivimi ljudmi in biografije se načeloma pišejo o zanimivih ljudeh. S pisanjem biografij sem spoznal ljudi, ki jih drugače ne bi. Nekaj talenta za to imam, najverjetneje tudi zato, ker sem precej časa delal kot novinar, sedaj pa tudi živim od tega.

Ali se kdaj zgodi, da na človeka, o katerem ste pisali, začnete gledati popolnoma drugače, popolnoma spremenite mnenje, ki ste ga imeli pred pisanjem njegove ali njene biografije?
Da, ravno to je najlepše. Najlepše je to, da se znebiš nekih predsodkov; mi imamo vedno neke predsodke v glavi in če ljudje ne ustrezajo tem našim okvirom v glavi, jih kar označimo za slabe ali neprimerne. Ko delaš z različnimi ljudmi, pa ugotoviš, da ima nek svoj prav – mogoče se ti z njim ne strinjaš, ampak ima prav v nekem svojem pogledu in tako postaneš bolj toleranten do te osebe. Odkar pišem te biografije, pa tudi intervjuje, znam širše, bolj odprto gledati.

Ne smemo pa pozabiti, da ste delali tudi kot novinar. Kakšne so vaše izkušnje s tega področja?
Zelo rad sem delal kot novinar. To se mi je zdelo zanimivo, ker spoznaš zelo različne ljudi, ukvarjaš se z različnimi temami in se poglobiš v nekatere teme, v katere se drugače ne bi. Je pa sicer problem, da vedno manj ljudi bere tiskane medije, kar me kar malo spravlja v slabo voljo, saj se to ne da nadomestiti z gledanjem televizije – naši možgani bolje delujejo, če beremo direktno s papirja. To, kar pa sem najraje delal pri novinarstvu, pa so bili intervjuji. In to tudi še vedno počnem; biografija je namreč en zelo dolg, poglobljen intervju.

Kaj so za vas pozitivne in negativne lastnosti tega poklica?
Zraven teh, ki sem jih že povedal, je negativna lastnost tudi ta, da je vedno težje preživeti kot svoboden novinar. Tak novinar sem bil tudi sam, saj nisem bil nikjer dejansko v službi. Pozitivno pri tem poklicu pa je to, da ni dolgočasen poklic, nenehno spoznavaš nove ljudi, družbeno je tudi izjemno koristen; brez novinarjev se stvar sesuje.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost glede vaše kariere?
Trenutno pišem dve knjigi: ena je biografija enega zelo zanimivega človeka, zraven tega pa pišem tretji del kriminalke. Ko napišem ta tretji del, bom mogoče vzel krajšo pavzo pri pisanju kriminalk, ne vem, bom še videl. Po moji kriminalki Jezero se je zdaj posnela šestdelna TV serija, sedaj jo montirajo, na spored pa bo prišla konec leta. Bomo videli, če se bo isto zgodilo z mojo drugo kriminalko, Leninov park. Želel bi si pa tudi, da bi moje knjige prišle v tujino; nekatere sicer že so, recimo Zlati zob je preveden v bolgarščino, hrvaščino in nemščino, Svinjske nogice so tudi že bile prevedene v par tujih jezikov. Vendar bi rad, da bi bila moja dela prevedena tudi v angleščino.

Morda načrtujete še kak podvig v gore?
Ja, imam neke svoje cilje, katerih še nisem dosegel pri nas, v naših gorah. Predvsem gre to za prvenstvene smeri; rad bi plezal tam, kjer še ni nihče plezal. To me zelo zanima, saj je zraven plezanja v podvig vključeno tudi raziskovanje – podajaš se v neznano. Z eno smerjo se ukvarjam že šest, sedem let – to smer po eni steni bi rad dokončal. V prihodnosti pa bi rad šel tudi v Himalajo. Mislil sem iti letos jeseni, vendar se mi je nabralo preveč dela s temi knjigami.

Sedaj živite v Ljubljani, svoje otroštvo pa ste preživeli prav tu, v Lenartu. Mogoče nam zaupate kak lep spomin ali zanimivo prigodo iz vašega otroštva?
Teh je milijon, vendar vem, da se bom spomnil ravno najbolj butaste. Tukaj pod šolo, kjer je klanec, smo se včasih vozili z vozički s krogličnimi ležaji, to je noro ropotalo, vendar nam je bilo všeč. Enkrat pa smo se obmetavali z jabolki. Jaz sem jabolko vrgel tako močno, da sem nekomu, ki se je mimo pripeljal z avtom, zlomil šipo. Od strahu sem zbežal, vendar je ta človek nekako izvedel, kdo sem, in je na koncu moj oče plačal za novo šipo.

Danes pa ste obiskali tudi vašo osnovno šolo – kakšni so vaši spomini na dni v teh klopeh?
Tudi teh prigod je veliko; pri spodnji šoli smo včasih »kič kuglali« s kostanji, okoli cerkve smo nekaj kopali in izkopali okostje, saj je bilo nekoč okoli cerkve pokopališče. Spomnim se, da smo v osmem razredu mesec dni prej končali s poukom, ker se je začel graditi novi del šole in smo pomagali seliti klopi in podobne reči.

Kaj bi za konec sporočili zavzetim bralcem naše šole, pa tudi tistim, ki jih branje ne navdušuje tako zelo?
Branje je zelo pomembna zadeva; znanstveniki so ugotovili, da se naši možgani razvijajo prav z branjem. Mi seveda mislimo o besedah pri branju – teh se ne moreš nikjer drugje naučiti. Seveda s pogovorom tudi, ampak z branjem se ti širi besedni zaklad in tako bolje razmišljaš, postaneš pametnejši. In to je dejstvo, to je dokazano.

Anja Ketiš Radič, 9.a

 

 

 

 

(Visited 428 times, 1 visits today)