ERAZMUS IZMENJAVA NA FINSKEM – VTISI UČENCEV

V okvirju Erazmus projekta ACT GREEN & THINK DIGITAL smo se učenci in učitelja OŠ Lenart 28. januarja ob 7.uri zjutraj odpravili na pot. Sprva nas je kombi pripeljal do letališča na Dunaju, potem nas je čakal let do glavnega mesta Finske – Helsinki, zatem nas je čakala 6 urna pot na vlaku, in za konec še 30 minut vožnje s taksijem do Kalajokija oz. njihove šole.

Ko smo prispeli pred šolo, so nas tam pričakale učenke,  pri katerih smo tisti teden domovali. Mene je pričakala prijetna, a malce zadržana punca iste starosti kot jaz. Prišla je z njenim očetom, ki je bil zelo gostoljuben, a se ni spoznal na tuje jezike in se z mano ni mogel pogovarjati. Vse, kar me je želel vprašati in povedati (ali jaz njega), je morala sprva prevesti Eveliina ( moja gostiteljica za ta teden) iz finščine v angleščino (in obratno). Prispeli smo do doma, oče mi je na hitro razkazal hišo, nato pa smo se odpravili spat, saj je bila ura že pozno čez polnoč. Zjutraj, ko sva se zbudili, sem spoznala celotno družino, ki je imela kar 8 članov. Mama in oče, Eveliina, trije mlajši bratje in dva starejša. Enega od teh sem spoznala komaj zadnji večer, saj študira v Kokkoli. Imeli so tudi psa in dve mački, s katerimi sem se hitro spoprijateljila. Kljub velikosti družine je bilo doma vedno zelo mirno, česar nisem pričakovala. Ob zajtrku in večerji se je velikokrat v ozadju predvajala sproščujoča glasba, bratje pa so bili redkobesedni in lepo vzgojeni. Popoldne so se radi igrali zunaj ali vozili s kolesom kljub zamrznjenim cestam in potkam. Kot vsaka tradicionalna finska hiša pa so seveda imeli tudi savno, ki so jo redno uporabljali. Hitro po prvem dnevu sem ugotovila, da se finska kultura, pokrajina in ljudje precej razlikujejo od tega, kar je nam bolj poznano. Učenci, družine in ljudje, s katerimi sem se ta teden srečevala (trgovke, knjižničarka, učiteljice…), so bistveno bolj zadržani in tihi,  kot smo Slovenci. A potem, ko smo se z učenkami ki so nas gostile, bolj spoznali in zbližali, smo ugotovili, da so zelo prijetna in zabavna družba. Tudi one so hitro opazile našo raznolikost, saj so nam že prvi dan po prihodu zaupale, da niso navajene na tako »glasno«, a vseeno prijazno družbo.  Finci se kot narod držijo bolj zase in se ne ozirajo toliko na dogajanje izven njihove države, zaradi tega pa je tudi njihovo znanje tujih jezikov nekoliko slabše kot pri nas.

Kalajoki je manjše mestece ob obali z 12 tisoč prebivalci. V centru mesta imajo dva večja supermarketa (s knjižnico in manjšimi trgovinami) ter šolo. Precej me je presenetila njihova šola, ki se precej razlikuje od naše, zato sem se o njej tudi pozanimala. Od moje gostujoče družine sem izvedela, da je šola prej izgledala povsem drugače, saj je bila razdeljena na več manjših (podružnih) šol. Leta 2020 so šolo prenovili in vse manjše združili. Trenutno ima šola 1000 učencev, v njej pa se izobražujejo učenci od 1. razreda dalje, osnovnošolci ter srednješolci, popoldne pa imajo študenti v učilnicah tudi predavanja in lekcije. Običajno učenci začnejo pouk ob 08:35 in končajo ob 14:25. Med tem imajo 1 urni odmor, ki vključuje kosilo ter prosti čas. Med odmorom veliko učencev karta, se uči ali dela nalogo, veliko pa jih prosti čas preživlja samo s telefonom in slušalkami. Pri pouku ne uporabljajo veliko zvezkov in učbenikov, večino nalog in dela opravljajo prek računalnika, ki ga dobijo ob začetku šolskega leta in ga morajo ob koncu tudi vrniti. V šoli čevlji ali natikači niso dovoljeni, tako da so vsi učenci ter učitelji v copatih ali pa kar v nogavicah. Jedilnica oz. večnamenski prostor je res velik, hrano pa si vsak učenec postreže sam v samopostrežnem bifeju. Opazila sem, da si je vsak učenec postregel toliko hrane, kot jo je na koncu pojedel, in s tem šola res prispeva k zmanjšanju količine odvržene hrane. Veliko je bilo učilnic, pri katerih je poudarek na praksi (ročna dela, umetnost …). Najbolj me je presenetilo dejstvo, da ne glede na velikost ter št. učencev je v šoli vedno vladal mir, nobenih prepirov, prerivanja, kričanja ali kaj podobnega, tako kot smo tega navajeni videti tukaj. Slabost združitve manjših okoliških šol pa je, da se mora večina učencev do šole voziti s šolskim avtobusom (tudi do 50 min vožnje). V mojem primeru sem se do šole vozila 30 min.

Prvi dan je bil program prilagojen, saj smo Slovenci prispeli šele opolnoči, tako da se je »pouk« začel komaj ob 10.00 zjutraj. Izrekli so nam dobrodošlico, kasneje pa je bilo organiziranih nekaj iger, skozi katere smo se lahko učenci bolje spoznali. Poleg nas so Finci gostili še učence iz Španije. V izmenjavo je bila vključena še skupina Nemcev ter vodič. Popoldne smo se učenci iz Slovenije z našimi gostiteljicami dobili pri eni od gostiteljic in se družili do večera.

Drugi dan smo se v šoli dobili ob 08.35, saj smo imeli prvo uro pouk z našimi gostitelji. Z Eveliino sem se udeležila pouka fizike. Presenetila me je razlika njihovih in naših učilnic. Veliko več uporabljajo tehnologijo. Kasneje smo se dobili z ostalimi iz Erasmusa in skupaj imeli učno uro finščine. Finščina je res poseben in zahteven jezik, njihove besede so nam bile povsem neznane. Učenje njihovega jezika je bilo res zanimivo in z veseljem bi se še kdaj izkusila v finščini. Ko smo končali, smo imeli šolsko kosilo, nato pa smo se odpravili proti vasi Rautio, kjer smo si za malico lahko pekli klobasice, lastnik hišk pa nam je naredil palačinke. Po tem nas je čakala izkušnja tradicionalne finske savne, ki pa v celoti ni bila tako prijetna kot sem si predstavljala, namreč punce smo se morale preobleči v hiški ob savni, nato pa v kopalkah in bose po snegu do savne. Za trenutek nam je bilo malce neprijetno, a to je bilo pozabljeno po prvih minutah v savni. Po 15-ih minutah v savni nas je čakala še vroča kad in z njo tudi čeber z ledeno mrzlo vodo. Tisti večer smo se z ostalimi dobili pri nas (moji gostiteljici), kjer smo si pekli penice.

Tretji dan nas je čakal izlet v bližnjo mesto Kokkolo. Tam smo imeli veliko prostega časa, ki smo ga izkoristili za nakupovanje ter kosilo v znanem finskem fast foodu. Med nakupovanjem smo ugotovili, da so tukaj cene precej višje in da si je težje privoščiti kvalitetnejša oblačila. Potem je sledil ogled dveh manjših muzejev in odhod nazaj do šole. Tisti dan smo se dogovorili za druženje v knjižnici, kjer imajo sobe, namenjene prav tem. Opremljene so z igralnimi konzolami in X-boxom, zato sta si fanta privoščila igranje iger, punce pa smo kasneje plesale »Just Dance«. S tem se je dan končal.

Četrti dan smo začeli v šolski telovadnici, kjer nam je učitelj predstavil VR očala. Razdelili smo se manjše skupine ter se preizkusili v zanimivi igri, ki je zahtevala sodelovanje in sporazumevanje v angleščini. Kasneje so nam na voljo bili še različni športi (odbojka, pingpong…) ter iWall, v katerem smo se preizkusili prav vsi. Po kosilu nas je najprej čakalo sankanje, po sankanju pa drsanje in hokej na ledu (katerega nismo ravno obvladali). Kljub temu da se finci večkrat srečujejo z zimskimi športi, kot so drsanje in hokej, smo bili z njimi čisto enakovredni. Zvečer so nam organizirali zabavo, kjer je vsaka od gostujočih Fink prinesla tradicionalno jed ali prigrizek. Njihova hrana se mi ni zdela tako drugačna od slovenske, velikokrat smo se srečevali z rženim oz. črnim kruhom ter maslom, ob obrokih pa največkrat pijejo njihovo mleko. Na zabavi smo plesali plese različnih kultur in narodov ter se ob tem zabavali.

Teden je nepredstavljivo hitro minil in nastopil je petek – zadnji dan. Dan smo začeli s tradicionalnimi finskimi plesi, potem pa smo po skupinah ustvarjali predstavitve celega tedna. Čakala nas je še podelitev certifikatov in kosilo. Po kosilu sta sledili 2 uri pouka, ki sta potekali zelo sproščeno. Takoj po pouku smo se Slovenci z gostiteljicami odpravili v trgovino po hrano in še zadnjič v njihovo »večnamensko« stavbo, v kateri imajo tudi knjižnico in majhen lokal. V knjižnici smo še zadnjič zaplesali Just dance, potem pa se odpravili k eni od gostiteljic. Pripravila nam je pice in skupaj smo preživeli še zadnjih par ur, potem pa je prišel čas, da sem se odpravila domov, dokončno spakirala nahrbtnik ter kovček in že smo se odpeljali proti šoli, kjer smo bili dogovorjeni za naš odhod. Pred odhodom mi je družina podarila še lepo darilo – termo flašo s Finskim motivom in imeni glavnih finskih mest. Zelo sem hvaležna za vse, kar mi je družina nudila. Čeprav se zaradi njihovega slabega znanja angleščine, nismo mogli pogovarjati, mi je bilo z njimi prijetno in bi izkušnjo še ponovila. Menim, da mi je ta izkušnja dala novi pogled na svet in si bom Finsko za vedno zapomnila kot nekaj posebnega in drugačnega.

Nika Lukavečki, 9. a

Ko smo prišli na Finsko in smo se prvič srečali z našimi gostitelji, sem bila precej nervozna saj nisem vedela, če se bomo z njimi razumeli, in prav tako nisem vedela, kaj pričakovati. Kasneje sem ugotovila, da skrbi res niso bile potrebne.

Že prvi dan smo se začeli družiti po pouku in smo vsak dan postajali vedno boljši prijatelji. Ugotovila sem, da je med njihovo šolo in med nami kar precej razlik. Ko smo se morali posloviti, so se nekateri kar jokali in moram priznati da še je mani šlo malo na jok! Se že veselim da se bomo spet srečali, saj sem še zdaj z njimi v stiku.

Vesela sem da sem se prijavila na ta projekt in da sem imela možnost, da grem na Finsko. Spoznala sem veliko novih ljudi in spletla nova prijateljstva. Poskusila sem tudi nekaj njihove tradicionalne hrane in spoznala njihovo kulturo in jezik. Prav tako smo jim mi že pokazali nekaj naše kulture in rekli, so da se že veselijo prihoda v Slovenijo.

Ela Jemenšek, 9. b

Najprej bi se rad zahvalil finskim gostiteljem, ki so odlično pripravili izmenjavo. Res sem se imel odlično na Finskem; srečal sem veliko zanimivih ljudi in se z njimi spoprijateljil. Zelo všeč mi je bila pokrajina in upam, da bom v prihodnosti še kdaj lahko obiskal Finsko. Dnevi druženja so zelo hitro minili, občutek sem imel, da je minil komaj en dan, pa smo že morali oditi nazaj domov. To je res bila nepozabna dogodivščina. Zahvaljujem se tudi projektu Erasmus in našim učiteljicam, ki so nam omogočile to izkušnjo.

Gal Šuman Nikl, 9. b

Ta izmenjava na Finskem je bilo eno najboljših in neprecenljivih doživetij v mojem življenju. Med bivanjem na Finskem sem spoznal veliko njihovih običajev, njihov način življenja in kako se v šoli učijo. Stvar, ki mi je bila pa najbolj zanimiva, pa je zagotovo njihov jezik. Jezik mi je bil popolnoma nerazumljiv. Poleg jezika pa mi je bilo še posebej všeč njihov odnos do tujcev. Sprejeli so nas zelo lepo, ujeli smo se in se spoznavali tudi zunaj šole. Imeli smo tudi razne igre ter dejavnosti in seveda tudi potovanja do drugega mesta. Izkusili smo tudi Finske običaje, kot je savna.

Gašper Ivec, 9. a

Naše potovanje na Finsko je bila eno izmed najlepših doživetij do zdaj. Poleg tega, da sem spoznala super ljudi, smo videli tudi prelepo Finsko (sama se  verjetno nikoli ne bi odločila, da bi jo obiskala).  Zame je to bila res odlična in nepozabna izkušnja. Kako je potekal naš teden?  28.1. smo se odpravili na pot do letališča v Dunaju, kjer smo se načakali, jedli in se imeli zelo lepo ter se po vožnji z letalom, usedli še na  6 urno vožnjo z vlakom. Utrujeni smo po 17-ih urah  prišli v Kalajoki in se naslednje jutro že odpravili proti njihovi šoli (ki je ogromna, zeloooooo lepa in moderna ter veliko nasprotje naši šoli, ki je 3-krat manjša). Prvi dan smo v šoli imeli razne dejavnosti in igrali smo se igre spoznavanja.  Po pouku okoli 18. ure smo se zbrali v hiši moje gostiteljice Kaisle.  V naslednjih dnevih smo obiskali savno in večje mesto v okolici Kalajokija ter se vsak dan po dejavnostih družili (v knjižnici, ki ni takšna, kot jo imate v mislih, ampak veliko bolj »kulska« s »play stationom«, kinom in oddelkom, v katerem so prodajali hrano; dobili pa smo se tudi pri gostiteljicah Ele, Nike in Gašperja). Meni so ta druženja ostala najbolj v spominu saj  se mi zdi, da smo se spoznali boljše kot v šoli. Na Finskem sem spoznala tudi kako drugačni smo si ljudje –  Finci so veliko bolj tihi in mirni kot mi, Slovenci, ki smo bili veliko bolj zgovorni in energični kot Finci.  V petek zvečer smo se s težkimi srci in solzami v očeh odpravili nazaj proti Sloveniji, kamor smo se vrnili šele ob 18. uri zvečer naslednji dan.

Komaj že čakam, da Finke pridejo v Slovenijo, saj vem da se bodo pri nas imele zelo lepo, mogoče celo bolje, kot smo se mi imeli na Finskem, saj smo mi veliko bolj organizirani in večji veseljaki, kot so oni.

Klara Karažinec, 9. b